Ste se kdaj že vprašali, kako se vaš dojenček sporazumeva z družinskim kužkom ali pa muco?
V spodnjem članku vam bom predstavila, kako se na splošno dojenček (0 – 1 leta) uči komunicirati z domačimi živalmi.
Zanimivo je tudi to, kako se s starostjo spreminjata njegovo dojemanje in prepoznavanje živali.
Skozi prvo leto življenja otrokovo razumevanje živali večinoma temelji na čutnih izkušnjah in osnovnih socialnih interakcijah.

Dojenček se uči z opazovanjem, dotikom in reakcijami drugih.
Dojenčki pri tej starosti (0 – 1 leto) nimajo prefinjenega razumevanja, kaj so živali, vendar jih začnejo prepoznavati kot različne od ljudi in drugih (neživih) predmetov.
Pomembno je, da starša vedno nadzorujeta interakcije med dojenčki in živalmi.
Dojenčki namreč še ne razumejo, kako se nežno dotikati živali ali kako spoštovati njihov osebni prostor, zato se lahko živali odzovejo tudi nepredvidljivo in nezaželeno.
Komunikacija med dojenčkom in živaljo temelji na neverbalni in čustveno – senzorični povratni informaciji.
Dojenčki lahko izražajo veselje, strah ali radovednost, živali pa se na te znake in občutke odzovejo na različne načine.
Komunikacija in interakcija dojenčka z živaljo se razvija postopno z opazovanjem in učenjem.
Sporazumevanje Dojenčka Z Živalmi

Zavedanje In Radovednost (0 – 3 Mesece)
V prvih nekaj mesecih življenja je otrokova sposobnost interakcije z okolico zelo omejena.
Hišnega ljubljenčka lahko dojenček zazna preko vida, zvoka ali dotika, vendar je njihovo razumevanje o tem, kaj je žival zelo majhno, saj pri tej starosti dojenček preprosto, ne ve, kaj je žival.
Opazovanje In Reagiranje (3 – 6 Mesecev)
Ko se dojenčki razvijajo, začnejo bolj opazovati okolico – živali in se nanje tudi bolj odzivati.
Lahko se nasmehnejo, hihitajo ali pokažejo navdušenje, ko vidijo hišnega ljubljenčka.
Na tej stopnji se dojenčki učijo tako, da opazujejo, kako drugi komunicirajo in ravnajo z živalmi.
Morda še ne razumejo, da je žival drugačna od ljudi, vendar začnejo opažati razlike v gibanju, zvoku in videzu.
Interakcija In Raziskovanje (6 – 12 Mesecev)
Med 6 in 12 meseci starosti postanejo dojenčki bolj mobilni in interaktivni.
Lahko se poskušajo dotakniti hišnega ljubljenčka, se z njim igrati ali se splaziti proti njemu.
Začnejo razumeti, da so živali živa bitja, drugačna od neživih predmetov in drugačna od ljudi.
Vendar je njihovo razumevanje še vedno osnovno in pogosto raziskujejo z dotikom in okusom, kar zahteva skrben nadzor, da se zagotovi varnost tako za dojenčka kot za hišnega ljubljenčka.
Posnemanje In Učenje (9 – 12 Mesecev)
Dojenčki lahko začnejo posnemati zvoke ali gibe živali, na primer lajati na psa ali biti navdušeni nad mačko, ki se čisti.
To posnemanje je del njihovega učnega procesa.
Živali začnejo prepoznavati kot ločene kategorije bitij, čeprav se njihovo popolno razumevanje tega, kaj so živali, še razvija.
Mnogi dojenčki sicer pokažejo fascinacijo in veselje v interakciji z živalmi, vendar so tako kot odrasli tudi dojenčki, posamezniki s svojimi željami, simpatijami in osebnostjo.
Odziv Dojenčka Na Živali

1. Radovednost
Dojenčki so po naravi radovedni glede vsega, kar se dogaja v njihovem okolju.
Živali, ki so gibljiva, interaktivna in dlakava bitja, lahko spodbudijo otrokovo radovednost in zanimanje.
Videz, zvok in gibanje živali je za dojenčka zelo razburljiv in zabaven faktor.
2. Pozitiven Čustveni Odziv
Mnogi dojenčki izkazujejo veselje in navdušenje, ko vidijo živali.
To je razvidno iz njihovega nasmeha, hihitanja, oponašanja ali živahnih gibov.
Živali zaradi svoje nepredvidljive narave in sposobnosti odzivanja na otrokova dejanja pogosto pritegnejo otroke tako, kot jih nežive igrače ne morejo.
3. Posnemanje
Dojenčki se učijo s posnemanjem.
Morda jim bo v veselje posnemati zvoke ali gibe živali, kar je lahko zabavna in privlačna učna izkušnja.
4. Udobje In Pomiritev

Nekaterim dojenčkom se lahko prisotnost nežnega in mirnega ljubljenčka zdi pomirjujoča.
Dejanje božanja živali, na primer, je lahko taktilna izkušnja, ki otroka pomirja in čutno obogati.
Obstajajo pa tudi razlogi, zakaj dojenček morda ne mara, ali se boji živali.
5. Strah
Tako kot so lahko živali vir fascinacije, so lahko tudi vir strahu, še posebej, če dojenček ni navajen biti v njihovi bližini (družina nima domačih živali).
Velike živali ali tiste, ki delajo nenadne gibe ali glasne zvoke, so lahko še posebej zastrašujoče.
6. Negativne Izkušnje
Če je imel dojenček negativno izkušnjo z živaljo (na primer, da ga je mačka opraskala ali pes lajal nanj), bi to lahko povzročilo strah ali odpor do živali v prihodnje.
7. Individualni Karakter
Nekateri dojenčki so po naravi bolj previdni in občutljivi in so morda bolj prestrašeni v bližini živali, drugi pa so lahko bolj razigrani, drzni in pustolovski (tudi če družina doma nima domačih živali).
Zaključek
Pomembno je, da starša dojenčku omogočita pozitivne in varne interakcije z živalmi.
Postopno spoznavanje, nadzor in izbira prave vrste interakcije z živaljo glede na dojenčkov karakter in vedenje živali so ključni za spodbujanje pozitivnega odnosa med njimi.
Zapomnite si, da lahko zgodnje pozitivne ali negativne izkušnje pustijo trajne posledice na otrokovih strahovih in vedenju, ter lahko vplivajo na posameznikov odnos do živali tudi pozneje v njegovem odraslem življenju.
Preberite:
- Telepatija med mamo in novorojenčkom
- Kako preprečimo (omilimo) stres pri dojenčku?
- Kaj so senzorične igrače (kako vplivajo na razvoj otroka)?
- Razvoj in spodbujanje otrokovih prvih besed
- Kako lahko starši spodbudijo dojenčkove čute?
Vsebina na Tralala.si je brezplačna zahvaljujoč podpori naših bralcev. Če opravite nakup prek naših povezav, lahko prejmemo provizijo, kar nam pomaga ustvarjati še boljšo vsebino za vas. (To ne vpliva na ceno izdelka.)