Srečen zakon, srečni otroci (10 nasvetov)

Za vas sem pripravila deset nasvetov za srečen zakon in srečne otroke.

Večina družin si želi predvsem eno: več povezanosti, več razumevanja in več notranjega miru – zase, za partnerja in za svoje otroke.

Starši se pogosto sprašujejo: “Kako lahko ustvariva bolj trden zakon in srečnejše otroke, tudi če nimava popolnih pogojev?”

Dobra novica je, da ni treba, da je vse popolno.

Pomembno je, da sta kot starša pripravljena graditi zavesten odnos, drug z drugim in s svojimi otroki.

V nadaljevanju bom z vami delila 5 temeljnih usmeritev za bolj izpolnjujoč partnerski odnos in 5 praktičnih nasvetov za vzgojo čustveno srečnih otrok. 

Zapisano temelji na strokovnih spoznanjih iz psihologije, sistemske terapije ter zakonske in družinske terapije.

SREČEN ZAKON – 5 Nasvetov

1. Čustveni Stik

Ko pridejo otroci, se pari pogosto “raztegnejo” med vsakodnevne obveznosti. 

Mnogi pari ugotovijo, da med seboj skoraj ne govorijo več o ničemer drugem kot o otrocih, obveznostih in urnikih. A odnos med staršema je temelj celotne družine. 

Čustveni stik pomeni, da se še vedno zanimata drug za drugega kot človeka (vprašanja: kako se počutiš, kaj te veseli, kaj te teži?).

Gre za občutek, da sta v vajinem odnosu še vedno pomembna, opažena in slišana.

Redni, kratki trenutki povezanosti (objem ob jutru, par besed ob kavi, nasmeh za kuhinjsko mizo, majhna pozornost za valentinovo) ustvarjajo temelj za občutek bližine.

V partnerstvu ničesar ne vzamemo za samoumevno – niti drug drugega. 

Ko se par povezuje vsak dan, tudi če samo za nekaj minut, se med njima ohranja občutek varnosti in bližine.

In prav ta občutek je najboljši temelj za obvladovanje vsakodnevnih izzivov, ki jih prinaša starševstvo.

2. Reševanje Konfliktov

Vsi pari se prepirajo. 

Razlika med srečnimi in nesrečnimi partnerskimi odnosi ni v tem, koliko konfliktov imajo, temveč v tem, kako jih rešujejo.

Pogosti negativni odzivi v konfliktu so pretirana kritika, obramba, molk ali celo posmehovanje – vse to pa odnose dolgoročno razjeda in uniči. 

V zdravem odnosu si partnerja dovolita izraziti svoje mnenje, čustva in potrebe, hkrati pa drug drugega poslušata brez obsojanja.

Pomembno je, da se zavedate: partner ni vaš sovražnik, ampak nekdo, s katerim želite vedno najti rešitve in imeti srečen zakon. 

Namesto: “Ti si kriv!” lahko rečete: “Počutim se spregledano, ko se pogovarjam s tabo, saj imam občutek, da se ti ne da poslušati.”

Stavki v obliki “jaz sporočil” za razliko “ti vedno” zmanjšujejo obrambne reakcije in odpirajo prostor za dialog.

Vnaprej dogovorjena pravila komunikacije npr. da se v prepiru ne žalita, ne prekinjata, si dasta čas za umik in razmislek, zelo pomagajo. 

Upoštevajta, da otroci opazujejo in ponotranjajo način, kako starša rešujeta konflikte. S spoštljivim načinom jim dajeta dragocen zgled za odnose v njihovem odraslem življenju.

3. Spoštovanje Individualnost

Ko govorimo o partnerskem odnosu, pogosto pozabimo, da se dva posameznika, z različnimi vrednotami, izkušnjami, čustvenimi odzivi in prepričanji, odločita za skupno življenje. 

In to, da se razlikujeta, ni težava, temveč priložnost za rast. 

Zdrava zveza ne pomeni, da postaneta “eno”, temveč da drug ob drugem rasteta in spoštujeta tudi ločene svetove, prepričanja in interese partnerja. 

Ko eden od partnerjev nima prostora za svoje interese, mnenja ali potrebe, se v njem začne kopičiti nezadovoljstvo, ki se kasneje pokaže kot umik, zamera ali celo redni izbruhi jeze. 

Spoštovanje individualnosti pomeni, da partnerju dovolite, da ostaja on/ona, tudi če se v nečem razlikuje od vas. Da ga ne poskušate spremeniti, temveč ga poskušate razumeti.

To se kaže tudi v majhnih, vsakdanjih stvareh, da npr.: ne omalovažujete njegovih hobijev, mnenj ali prijateljev.

Da mu dovolite čas samo zase. In hkrati tudi sami poskrbite za svojo individualnost. 

Partnerstvo, v katerem lahko vsak ostane zvest sebi, dolgoročno krepi povezanost, saj temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju.

4. Skupna Vizija

V partnerskih odnosih je zelo pomembno, da par deli skupno smer/vizijo – ne le v smislu materialnih ciljev, ampak tudi v globljem, čustvenem smislu. 

Skupna vizija pomeni, da se sprašujeta: “Kakšna partnerja želiva biti? Kakšno družinsko življenje želiva ustvariti? Kakšne vrednote želiva prenesti na svoje otroke?”.

Ko se pari nehajo spraševati o takšnih pomembnih vprašanjih, se pogosto ujamejo v občutek praznine, živijo drug mimo drugega, brez občutka skupne vizije.

Zato je dobro, da si večkrat vzameta čas in preverita, ali sta še vedno usklajena v tem, kar gradita, kakšno družino si želita …

To je lahko iskren pogovor ob večerji, skupno načrtovanje prihodnosti pred spanjem ali refleksija ob obletnici. 

Pari, ki imajo občutek, da gredo v isto smer, imajo več notranje moči in povezanosti, tudi takrat, ko pridejo težki časi.

5. Skrb Za Čustveno In Telesno Bližino

Partnerska intima je večplastna: vključuje čustveno bližino (občutek, da sem slišan in razumljen), fizično bližino (dotik, nežnost) in spolno bližino.

Vse te oblike intime se med seboj prepletajo in krepijo.

Ko v družini postaneta partnerja preobremenjena z vsakodnevnimi obveznostmi in skrbjo za otroke, je prav ta bližina pogosto prva, ki jo začneta zanemarjati. 

A brez bližine partnerstvo počasi postaja le odnos, brez ljubezni in intime.

Dovolj je, da si vsak dan vzameta nekaj minut za dotik, objem, poljub, pogovor o sebi/vama brez prekinitev otrok. Da ne preskočita skupnega večera brez vsaj enega “kako, si?”.

Intima ne potrebuje ogromno vloženega časa, potrebuje pa zavedanje obeh, da jo je treba vsakodnevno negovati.

Otrokom bosta dala s tem pomembno sporočilo: ljubezen se gradi tudi v majhnih, vsakdanjih stvareh (nasmehu, pogovorih, pozornosti).

SREČNI OTROCI – 5 Nasvetov

1. Čustvena Povezanost Kot Osnova Za Vzgojo

Otroci potrebujejo občutek, da so ljubljeni, sprejeti in varni, šele nato bodo pripravljeni slediti pravilom, se učiti, uspešno sodelovati s starši …

Otroka, ki se počuti sprejetega, ni treba prisiliti v poslušnost, saj z veseljem sledi.

Povezanost ni nekaj, kar se vzpostavi enkrat za vselej, je vsakodnevno delo, ki zahteva od staršev zavedanje, prisotnost in čas.

Ko otrok čuti, da ga starš vidi, sliši in sprejema, se razvije med njima varna navezanost, ki ključna osnova za razvoj samopodobe, čustvene pismenosti in zaželenega vedenja.

Čustvena povezanost se ne gradi le z objemi in lepimi besedami (čeprav to zelo pomaga), temveč tudi s tem, kako se odzivate na otrokove frustracije, žalost, izpade jeze …

Če v tistih trenutkih ostanete mirni, empatični in sprejemajoči, otrok dobi izkušnjo, da je varen tudi, ko ni “priden.”

Vsak dan namenite otroku vsaj 10 minut “posebnega časa” – brez telefona, kuhanja, nalog, popravljanja … Samo bodite z otrokom. 

Ta mala naložba ima dolgoročne čudežne učinke na vedenje in samozavest otroka.

2. Jasne Meje

Otroci potrebujejo meje, a ne zaradi naše kontrole, temveč zato, da se počutijo varne. 

Meje otroku sporočajo: tukaj si varen, tukaj obstajajo pravila, ki ti pomagajo živeti v sožitju z drugimi.

A način, kako postavljamo meje, močno vpliva na to, ali otrok ob tem gradi spoštovanje ali upor.

Empatične meje niso popustljive, ampak so jasne, mirne in razumevajoče. Trdnost in toplina se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. “Ne” lahko rečete prijazno in mirno, brez kričanja.

Otrok lahko izrazi svoje čustvo, starš pa ostaja trden v svoji odločitvi. 

Na primer: Otrok se jezi, ker mora iz parka, kjer se ima zelo lepo.

Namesto da kričimo: “Dovolj je, greva!”, lahko rečemo: “Vidim, da ti je težko oditi. Tudi meni je bil park danes zelo všeč. Zdaj pa je čas za kosilo, zato greva skupaj do avta in domov.”

Vzpostavite 2-3 osnovna pravila, ki jih želite dosledno vzdrževati.

Raje manj pravil, a več jasnosti in topline. Ko otrok razume, zakaj nekaj velja, in čuti, da ga slišimo, tudi lažje sodeluje, brez borbe za moč.

3. Prepoznavanje In Reguliranje Čustev

Otroci se ne rodijo z zmožnostjo regulacije čustev, tega se naučijo skozi odnos z odraslimi. 

Če otrok doživlja močno čustvo (jeza, strah, razočaranje), ga lahko le to hitro prevzame.

Naloga staršev ni, da ta čustva zatrejo, temveč, da otroku pomagajo čustvo poimenovati, sprejeti in z njim ustrezno ravnati.

Če otroku rečemo: “Nehaj jokati, to ni nič hudega”, mu sporočamo, da njegova čustva niso pomembna. Bolje je reči: “Vidim, da si žalosten. Hočeš, da te objamem?”.

Otroku vedno pomagajte poimenovati čustva, ki jih izraža in jih sprejeti brez sramu.

Otroci, ki znajo prepoznati in uravnavati svoja čustva, imajo namreč boljše odnose, več uspeha v šoli in več duševnega zdravja v odraslosti.

Uporabljajte besede za izražena čustva že z zelo majhnimi otroki. Otroške knjige in skupni pogovori so odlično orodje za razvijanje čustvene pismenosti.

4. Izkušnje Uspeha

Samopodoba otroka se gradi skozi izkušnje uspeha in zaupanja, da je sposoben prispevati v svoji družini, in okolici.

Ko mu dovolimo, da sodeluje, mu zaupamo, da sam nekaj naredi, da rešuje izzive, s tem krepimo njegov občutek kompetentnosti. 

Starši včasih iz želje po pomoči naredijo preveč namesto otrok: oblačenje, hranjenje, odločanje, urejanje konfliktov.

A vsakokrat, ko naredite nekaj namesto otrok, jim (nevede) sporočate: “Ti sam ne zmoreš.” 

Zato je pomembno, da jim zaupate naloge, ki so primerne njihovi starosti in jih pri tem spremljate ter spodbujate, ne nadzirate.

Večkrat vprašajte otroka: “Kaj bi danes rad sam naredil?” ali “Kako ti lahko pomagam, da to izvedeš sam?” Pohvalite trud, ne le rezultat: “Zelo si se potrudil, da si sam pospravil!” 

Vključujte jih v vsakodnevna opravila in jim redno zaupajmo naloge, ki so jih sposobni opraviti.

S tem pri otroku gradite notranjo motivacijo in ne le odvisnost od zunanjih nagrad.

5. Bodite Zgled

Najmočnejše vzgojno orodje ni nagrada, ni kazen, ni pridiga, ampak zgled staršev.

Otroci ne poslušajo, kaj govorite, ampak gledajo, kako živite. 

• Če želite, da bodo vaši otroci spoštljivi, naj nas vidijo, kako z drugimi govorite spoštljivo.
• Če želite, da bodo znali obvladovati jezo, naj vidijo, kako vi zmorete mirno odreagirati sredi stresne situacije.
• Če želite, da razvijajo odgovornost, naj nas vidijo, kako skrbite za dom, avto, druge in sebe.

Otroci so kot gobice, ki vpijajo vaš ton, govorico telesa, način reševanja težav, način, kako se pogovarjate z njimi in z drugimi ljudmi. In kar ponotranjijo, to sčasoma postane njihov način delovanja.

Namesto da otroku govorite, naj se umiri, se umirite vi.

Če naredite napako, se opravičite.

Če ste jezni, povejte: “Sem zelo razburjena, rabim trenutek miru.” Tako jih učite, da so tudi odrasli ljudje ranljivi in to je popolnoma v redu.

Večkrat se vprašajte: “Kakšen vzor sem pri izražanju čustev, reševanju težav, skrbi zase?”

Preberite tudi:

• Preveč zaščitniška starša (6 slabosti in 4 prednosti)
• Vzgoja otrok preko pravljic (kako se otroci učijo vrednot z branjem knjig?)
• Pogoste napake vzgajanja otrok (18 primerov)
• Kako očetova odsotnost vpliva na otroka?
• Vpliv družbenih medijev na starševstvo